Posebnosti češkega jezika

Češki jezik je uradni jezik na Češkem, kjer ga govori več kot 9 milijonov ljudi, govorijo pa ga tudi drugod po svetu (Slovaška, Poljska, Srbija, Hrvaška). Češčina spada tudi med uradne jezike Evropske unije. Češčina ima status manjšinskega jezika na Poljskem, Slovaškem in v Srbiji.

Češčina je zapleten jezik

Je zelo zapleten zahodnoslovanski jezik, saj ima kompleksno morfologijo. Zaradi skupne zgodovine jo dobro razumejo tudi na Slovaškem. Češčina spada v indoevropsko družino, v zahodno vejo slovanskih jezikov (skupaj s poljščino, slovaščino in lužiško srbščino). Češka abeceda ima 42 samoglasnikov in soglasnikov, 7 slovničnih sklonov, ednino ter množino in 5 dialektov.

Dvojnost češkega jezika

Ena izmed največjih posebnosti češkega jezika je njegova razslojenost. Obstajata namreč dve različici jezika in sicer obča, pogovorna češčina in knjižna češčina. Knjižna češčina se je razvila k 19. stoletju, ko je jezik ponovno oživel, nanj pa je vplival tudi star jezik, medtem pa se je govorjena češčina razvijala dalje po svoje. Med seboj sta obe različici razumljivi – največje razlike namreč niso v samem besedišču, temveč so bolj skladenjske in stilske narave. Knjižna češčina se najpogosteje uporablja v pisni obliki, medtem ko se pogovorna češčina uporablja pogovorno. Razlike v izgovorjavi so tako velike, da izpade pravzaprav čudno in smešno, če bi nekdo pri njih govoril knjižno češčino.

Šumnike smo v slovenščino prejeli iz češčine

Češčina ima zanimive črke s strešico, ki jih mi ne poznamo. Poleg č, š in ž nosijo strešico še Ř, Ď, Ě, ě, Ň, ň in Ť. Šumnike smo v slovenski jezik v času ilirizma v 19. stoletju prejeli prav in češčine.